Župnija Sv. Jurij ob Taboru je bila predvsem v prvi polovici 20. stoletja zelo bogata, rodovitna z redovnimi poklici. Na to smo ponosni, še posebej njihovi sordniki. Nekaj zanimivosti:
Iz družine Zupančič, Tičarjevi iz Lok, so kar tri rodne sestre svoje življenje posvetile Bogu. Vse tri so bile misijonarke (Japonska, Egipt in Kosovo). Sedaj v župniji molimo za stanovitnost v odločitvi za njihovega pranečaka, ki je bogoslovec pri Družbi Jezusovi – Jezuitih, trenutno v Rimu.
Iz družine Križnik, Letejevi iz Miklavža, sta dve sestri svoje življenje posvetili Bogu. Slediti jima je želela še rodna sestra Antonija, vendar ni bila sprejeta med redovnice. Svoje življenje je kljub temu posvetila Bogu kot laikinja in za našo župnijo naredila veliko dobrega.
Po dve rodni sestri sta se za redovno življenje odločili še iz družin Verdelj, Kreča in Habjan.
Še posebna zanimivost pa sta rodni sestri Lukman, Becejevi iz Črnega Vrha, v generaciji za njima je Bogu svoje življenje posvetila njuna nečakinja Marija Cestnik, naslednja v rodu duhovnih poklicev je njuna pranečakinja Terezija Rožanc. In ko preskočimo eno generacijo, sedaj vsi molimo za stanovitnost v odločitvi za njenega pranečaka, ki je bogoslovec v ljubljanskem semenišču, a ni iz naše župnije.
Neža Lesjak, s. Pavlina (1884-1944), Kovčetova iz Miklavža, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Rodila se je 20. junija 1884 v župniji Sv. Jurij ob Taboru. V noviciat je prišla 15. Avgusta 1911 v Mariboru, kjer je 15. avgusta 1915 izrekla tudi večne zaobljube.
Po končanem noviciatu je s. Pavlina najprej delala na vrtu Marijanišča v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je naredila bolničarski tečaj in se posvetila bolniški strežbi. Kar 25 let je kot zelo sposobna bolničarka delala v ljubljanskem Marijanišču. Krajši čas je skrbela za bolnike tudi v Topolšici, delovala na Lovčenu in v Badiji na Korčuli, kjer je bila tudi predstojnica skupnosti.
Do bolnikov je bila zelo materinska, zanje se je žrtvovala v polni meri. Zase je bila skromna, v bolezni (rak na prsih) junaško potrpežljiva, tiha in vdana. Umrla je 4. aprila 1944 v Ljubljani.
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022.
Julijana Čulk, s. Roza (1886-1973), usmiljenka Vincencija Pavelskega, hčera krščanske ljubezni
Julija Čulk se je rodila 10. avgusta 1886 v Ojstrški vasi 21, župnija Sv. Jurij pod Taborom (Sv. Jurij ob Taboru).
V Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega ali usmiljenk je vstopila 31. januarja 1908 v provincialni hiši Graške province (Gradec) v Avstriji. Zaobljube je naredila 15. marca 1913. Delovala je v Gradcu, Krškem, Gloggnitzu, nato je v več postojankah opravljala razna dela v Sloveniji, v Banatu (Kikinda), na Hrvaškem (Osijek), nato pa zopet v Sloveniji, kjer je tudi umrla 3. junija 1973 na Mirenskem Gradu.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Veronika Habjan, s. Agneta (1889-1966), usmiljenka Vincencija Pavelskega, hčera krščanske ljubezni
Veronika Habjan se je rodila 8. januarja 1889 v Črnem Vrhu 26, župnija Sv. Jurij ob Taboru.
V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila 23. januarja 1907, zaobljube pa je naredila 25. januarja 1912. Delovala je v Rosenbergu, Gradcu, Dultu. V več postojankah v Sloveniji, Banatu (Kikinda) in Srbiji (Beograd) je stregla bolnikom, bila instrumentarka. V več skupnostih je bila tudi hišna predstojnica. Umrla je 23. marca 1966 na Mirenskem Gradu.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Uršula Verdelj, s. Evelina (1891-1922), šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Rodila se je 18. oktobra 1891 v župniji Sv. Jurij ob Taboru. V noviciat je vstopila 15. avgusta 1913, in sicer v Mariboru. V Mariboru je 24. avgusta 1920 izpovedala tudi večne zaobljube. Umrla je 3. junija 1922 v Kamnici pri Mariboru, kjer je bil dom za bolne sestre. Predvsem so bile tam sestre, ki so zbolele za tuberkulozo. .
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022.
Pavla Lukman, s. Cita (1892-1975), Becejeva iz Črnega Vrha, sestra Družbe sv. Petra Klaverja
Slika 16
Pavla Lukman se je rodila 28. decembra 1896 v Črnem Vrhu, v župniji Sv. Jurij ob Taboru.
Potem ko je nova oblast po vojni sestre pregnala iz Metelkove ulice v Ljubljani, samostan pa nacionalizirala, je od leta 1952 do 1962 živela v samostanu šolskih sester v Repnjah. S. Cita je v Repnjah šivala in bila zakristanka v samostanski cerkvi. Umrla je 18. novembra 1975 v samostanu Maria Sorg pri Salzburgu, Avstrija, kjer je tudi pokopana.
Družba sv. Petra Klaverja je mednarodna misijonska kongregacija, ki je nastala konec 19. stoletja v Avstriji. Sestre delujejo v misijonih, druge pa jih z raznimi deli podpirajo v zaledju (molitev, misijonska animacija, zbiranje pomoči, tisk itd.). Pred drugo svetovno vojno so delovale tu di v Sloveniji. Pridružilo se jim je več slovenskih deklet, med njimi tudi Pavla Lukman. Morda se še na kakšnem podstrešju najde njihov list za otroke Zamorček in Odmev iz Afrike.
Vi: osebni spomin Vide Slakan
Antonija Grašinar, s. Dominika (1892-1969), usmiljena bolniška sestra
(več podatkov še iščemo)
Marija Lukman, s. Ksaverija (1894-1975), Becejeva iz Črnega Vrha, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Slika 22, 15
Marija Lukman se je rodila 21. septembra 1894 očetu Antonu in materi Mariji, roj. Kos. Zelo mlada se je odzvala Božjemu klicu in 15. avgusta 1913 vstopila v samostan šolskih sester v Mariboru. Večne zaobljube je izpovedala 15. avgusta 1920 prav tako v Mariboru. Usposobila se je za učiteljico ročnih del na osnovnih šolah. Prva leta svojega redovniškega življenja, od leta 1914 do 1919, je bila učiteljica ročnih del na samostanski osnovni šoli v Mariboru; obenem je pomagala v vezilnici cerkvenih paramentov. Nato so jo poslali za učiteljico ročnih del na Koroško v Št. Peter pri Št. Jakobu v Rožu, kjer je ostala tri leta. Naslednja služba je bila pri bolnih otrocih v Topolšici; med njimi je delovala enajst let. Leta 1933 je postala predstojnica skupnosti sester v Delavskem domu v Kranju. Dolžnost hišne predstojnice je nato opravljala v različnih skupnostih skoraj do smrti. Iz Kranja je šla za predstojnico v Zavod bl. Krizina v Zagrebu. Od leta 1939 do 1944 je bila predstojnica v Nišu, kjer je veliko pomagala potrebnim, predvsem slovenskim beguncem.
Podpirala je tudi misijone. Predstojnica je bila tudi v Pančevu in od leta 1946 do 1949 znova v Delavskem domu v Kranju, nazadnje od leta 1965 do 1972 pa v Petrovčah. Po letu 1949 je občasno hodila v Šentjanž na Peči, kjer je gospodinjila v župnišču.
S. Ksaverija je iz poslušanja in izpolnjevanja Božje besede zajemala mnoge kreposti, ki so žarele iz njenega življenja in delovanja. Bog jo je obdaril z veselim značajem, polnim humorja. Vsi so poznali njeno ljubečo skrb, ki jo je izkazovala vsem, za katere je morala skrbeti, bodisi da so bili to otroci sirote, bolniki in redovne družine, ki jim je bila predstojnica.
O njej velja rek: Kakršno življenje, takšna smrt. Ko so jo sestre obiskovale v njeni zadnji bolezni, so opazile pri njej samo vdanost, brez vsake tožbe. Ko že ni mogla več govoriti, se je samo otroško vdano smehljala. Vsaka sestra je rada posedela pri njej. Zares je bila zgled dobre, nesebične, globoko verne, modre in ljubeče redovnice, vdane Bogu, redovni ustanovi in Cerkvi. Umrla je 21. februarja 1975 Petrovčah.
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022
Marija Zupančič s. Pija (1897-1959), Tičarjeva iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, misijonarka v Egiptu (več podatkov še iščemo)
Frančiška Verdelj, s. Anizija (1898-1924), Španova iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, hčera krščanske ljubezni
Frančiška Verdelj se je rodila 27. februarja 1898 v Lokah 8, Župnija Sv. Jurij ob Taboru. V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila 13. marca 1920. Delovala je v raznih postojankah v Sloveniji pri bolnikih in opravljala tudi druga dela. Umrla je 22. aprila 1924 v Ljubljani (Marijin dom), preden je izrekla večne zaobljube.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Jožefa Zupančič, s. Arkadija (1900-1999), Tičarjeva iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, hčera krščanske ljubezni
Jožefa Zupančič se je rodila 8. marca 1900 v Lokah 29, v Župniji Sv. Jurij ob Taboru.
V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila 13. marca 1920, zaobljube pa je izrekla 15. marca leta 1925. Delovala je pri bolnikih v Ljubljani, Beogradu, Kragujevcu, Novem Kneževcu, Bitoli, Letnici, Glođanih, Osijeku. Na Kosovu je bila od leta 1956 in vse do leta 1991. Imela je poseben dar za pomoč ubogim in bolnim, tudi muslimanom. Tako je reševala življenja, s svojim naravnim darom pa tudi premnogim odkrila vodo, da so si lahko izkopali vodnjake. Še po njeni smrti imajo zelo živ spomin nanjo, bila jim je res mati. Umrla je 9. marca 1999 na Mirenskem Gradu.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Pavla Habjan, s. Ildefonza (1902 – ?) usmiljenka Vincencija Pavelskega, hčera krščanske ljubezni
Pavla Habjan se je rodila 11. decembra 1902 v Črnem Vrhu 26, Župnija Sv. Jurij ob Taboru.
V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila 29. aprila 1922. Večne zaobljube je izpovedala 1. maja 1927.
Delovala je v Sloveniji, Beogradu, Kikindi (Banatu), na Kosovu (strežba bolnikom, rentgen, laboratorij). Od leta 1948, ko so sestre odslovili iz zdravstvenih ustanov v Sloveniji, je bila do leta 1954 doma, nato se je vrnila v skupnost v Mariboru. 29. aprila 1976 je izstopila iz Družbe.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Julijana Kreča, s. Gabrijela (1906-1944), Livkova iz Pondorja, usmiljenka Vincencija Pavelskega, hčera krščanske ljubezni
Julijana Kreča se je rodila 16. maja 1906 v Pondorju 19, Župnija Sv. Jurij ob Taboru
V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila 30. oktobra 1937. Zaobljub ni imela. Delala je razna dela na več postojankah v Sloveniji. Umrla je 6. julija 1944, Ljubljana-Marijin dom.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Alojzija Zupančič, s. Jožefina (1907-1979), Tičarjeva iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, misijonarka na Japonskem
Alojzija Zupančič se je rodila 9. junija 1903 v Lokah 29, Župnija Sv. Jurij ob Taboru. V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila 6. septembra 1927. Večne zaobljube je izrekla 8. septembra 1932.
Nekaj let je delovala v Parizu, nato v Beogradu. 18. aprila 1933 je odšla preko Pariza na misijon na Japonsko. Tam je delovala kar 46 let (1933-1979). Umrla je 19. julija 1979 v Maiki na Japonskem. Tam je tudi pokopana.
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hiše, Šentjakob
Lucija Kreča, s. Berarda (1910-1980) Livkova iz Pondorja, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Rodila se je 9. decembra 1910 kot šesti otrok pobožnim staršem Janezu in Amaliji, roj. Martinko v Pondorju, Župnija Sv. Jurij ob Taboru. Mlada Lucija je ob izbiri poklica jasno zaslišala Gospodov glas, naj v Bogu posvečenem devištvu redovniškega življenja razvija svoje sposobnosti v Božjo slavo, blagor bližnjega in lastno posvečenje. Sledila je temu klicu in leta 1934 prosila za sprejem pri šolskih sestrah v Mariboru. Večne zaobljube je izrekla 24. avgusta 1941 v Ljubljani.
S. Berarda je prva tri leta po noviciatu delovala v Dekliškem domu v Tržiču, od leta 1940 do 1946 je bila perica v Marijanišču v Ljubljani, nato nekaj mesecev kuharica v Slomšekovem domu na Dobrni, od leta 1947 do 1950 bolničarka v Domu onemoglih v Zrenjaninu, nato štiri leta vrtnarica v provincialni hiši v Vojvode Milenka v Beogradu. Leta 1954 je začela delati kot kuharica v državni bolnišnici v Pančevu. Ker je zbolela na pljučih, se je morala predčasno upokojiti.
Bila je velika in močna žena po telesu in po duhu. Z izjemno preudarnostjo in modrostjo je znala dobro svetovati, pa tudi povedati resnico, zato je bila zelo priljubljena. Njeno opravilo je bilo delo Marte z rokami, a hkrati je bila kot Marija s srcem pri Bogu. Bila je posebej povezana z dušami v vicah, vsak dan je molila molitveno bogoslužje za rajne. Že od mladih nog je bolehala na pljučih, in to se je z leti stopnjevalo. Tri leta se je zdravila v sanatoriju v Beli Crkvi, a ni ozdravela. Čeprav bolehna, je vedno opravljala drobna dela, ki jih je zmogla, kot so šivanje, krpanje in vezenje. Bila je velika ljubiteljica narave in vsega Božjega stvarstva. Vedela je za svojo diagnozo in je napovedala svojo bližnjo smrt, ki pa se je ni bala. Ob smrti 25. maja 1980 v Pančevem so ji peli žalostinko njeni trije ptički, ki so jo kratkočasili v težkih urah.
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022.
Štefanija Križnik, s. Ivona (1913-2004), Letejeva iz Miklavža, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Slika 23
Štefka se je rodila 22. decembra 1913 na srednje veliki kmetiji v Miklavžu očetu Tomažu in materi Amaliji, roj. Robavs. Kar dve hčerki vernih staršev sta posvetili svoje življenje službi Bogu in bližnjemu v redovni skupnosti šolskih sester: starejša Štefka, s. Ivona in mlajša Terezija, s. Cecilija. Osnovno šolo je obiskovala v bližini domačega kraja, meščansko pa pri šolskih sestrah v Celju. Petnajstletna se je leta 1928 prijavila za kandidatinjo. Vpisala se je na učiteljišče, a ga zaradi bolezni ni mogla končati. Pridobila je strokovno izobrazbo za vzgojiteljico v vrtcu in za zasebno poučevanje francoščine. V noviciat je vstopila 16. julija 1933 v Mariboru in 17. julija 1937 prav tam izpovedala večne zaobljube. Po končanem noviciatu je na meščanski šoli v Celju eno leto vodila tečaje francoskega jezika in poleti 1935 v Parizu naredila še strokovni izpit iz tega jezika.
Ko so bile šolske sestre povabljene, da ustanovijo podružnice v Srbiji v pravoslavnem okolju, je s. Ivona leta 1935 s prvo skupino sester prišla na jug Srbije, v rodno mesto cesarja Konstantina, v starodavni Niš. Tu so sestre odprle vrtec in s. Ivona je s svojim zavzetim in uspešnim vzgojnim delom pridobila naklonjenost malčkov in njihovih staršev. Tako so sestre desetletja uspešno opravljale svoje ekumensko poslanstvo povezovanja in prijateljskega sožitja med večinsko pravoslavnim in manjšinsko katoliškim prebivalstvom.
V Nišu je s. Ivona s kratkimi presledki živela od leta 1935 do 1992. Uspešno je delovala na raznih področjih: kot vzgojiteljica v vrtcu, katehistinja, inštruktorica francoskega jezika; pred drugo svetovno vojno je organizirala telovske procesije, vodila pevske zbore in kadar ni bilo duhovnika, vodila pogrebni obred. S svojo vedrino, preprostostjo in dobrohotnostjo je mnogim odpirala pot in jih utrjevala v življenju po temeljnih evangeljskih in človeških vrednotah. Uporabila je vse svoje sposobnosti, da je z
dejanji, besedo in predvsem z iskreno dobrohotnostjo oznanjala Božjo dobroto in naklonjenost do vsakega človeka. Večkrat je skupaj s sosestrami v stanovanju prenašala mraz in pomanjkanje hrane ter doživela tudi marsikaj neprijetnega, vendar je to ni omajalo v darovanju za bližnjega. Tudi po letu 1948, ko je bilo vzgojno in izobraževalno delo sestram prepovedano, je s. Ivona na domu brezplačno ali za minimalno plačilo poučevala tuje jezike, ta zaslužek pa razdala ubogim.
Zaradi vojnih razmer je leta 1992 skupaj z drugimi sestrami morala zapustiti svoj dragi Niš. Prišla je v Celje in tam po svojih močeh spet učila verouk, dajala inštrukcije francoskega jezika ter pomagala v gospodinjstvu v opatiji. Leta 1999, ko je bila celjska podružnica ukinjena, je prišla v Repnje in v molitvi ter vedrem prenašanju starostnih težav dopolnila svojo življenjsko daritev. Umrla je 30. oktobra 2004 v Repnjah.
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022.
Terezija Križnik, s. Cecilija (1919-1993), Letejeva iz Miklavža, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
slika 25
Terezija se je rodila 4. februarja 1919 kot enajsti, najmlajši otrok kmečkim staršem očetu Tomažu in materi Amaliji, roj. Robavs. K šolskim sestram je šla za svojo sestro Štefko, s. Ivono in bila v noviciat sprejeta 21. julija 1938 v Mariboru. Po prihodu v samostan leta 1936 je bila dve leti kandidatinja in v tem času bila prefekta v banovinski sirotišnici v Kranju. Na sirotišnico je imela ganljive spomine. Otroci so jo radi ubogali in jo poslušali; če ni mogla drugega, jim je zaigrala na orglice. Z otroki je bila eno srce in ena duša. Meščansko šolo je pred vstopom v samostan končala v Celju, učiteljišče do tretjega letnika pa v Mariboru, ko je že bila sestra. Večne zaobljube je izpovedala 14. Avgusta 1943 v Ljubljani. Potem jo je doletela nemška okupacija in zatočišče je našla pri sestrah na Lončarski stezi v Ljubljani. Četrti in peti letnik učiteljišča ter maturo je naredila pri uršulinkah v Ljubljani. Po koncu vojne je odšla v Repnje in z drugimi sestrami, ob vsestranskem pomanjkanju, pomagala obnoviti tamkajšnjo redovno skupnost, samostan in posestvo. Vpisala se je na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1953 diplomirala. Službo je dobila v Glasbeni šoli Domžale – Mengeš, kjer je delala do upokojitve. V Ljubljani je imela skromno stanovanje, pripadala pa je skupnosti v Repnjah, kjer je 40 let vodila petje moškega zbora pri nedeljski maši.
V glasbeni šoli je imela zelo lepe uspehe. Ni bila samo profesorica, ampak je znala prisluhniti ljudem v njihovih stiskah. Njeno življenje in delo v šoli je bilo vsa leta poseben apostolat.
Od leta 1985 je živela v redovni skupnosti v Štepanji vasi v Ljubljani. Prof. Antonu Trstenjaku je že prej v Repnjah, še bolj pa v Ljubljani, redno pomagala pripravljati za tisk njegove knjige (okrog 30). V zadnji kratki, a hudi bolezni je vdano trpela, ne da bi tožila o bolečinah. Umrla je v krogu svojih sosester v naročju svoje sestre Ivone 29. oktobra 1993.
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022.
Elizabeta Virk, s. Ksaverija (1914-1999), šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Slika 21
Rodila se je 23. novembra 1914 v Meerbeck Mörsu v Nemčiji očetu Alojzu in materi Elizabeti, roj. Goričan. Ko se je družina preselila v Slovenijo, so živeli pri Goričanovih v Kapli. Betka, kakor so jo klicali domači, je pri šolskih sestrah v Ljubljani končala gospodinjsko šolo in potem pri njih prosila za sprejem v samostan. Kot kandidatinja je bila v Zemunu v Srbiji in leta 1936 je v Splitu vstopila v noviciat. Po prvih zaobljubah je kot gospodinja in kuharica delovala po raznih frančiškanskih samostanih in redovnih skupnostih sester splitske province. Večne zaobljube je izrekla 16. avgusta 1940 v Splitu. Znana je bila po zelo dobrih sladicah, posebnost so bili njeni vsakoletni velikonočni jagenjčki. Po naravi je bila vesela, družabna, skrbna, za vse se je zanimala, bila pripravljena vsakemu ustreči. Zelo rada je imela morje. Posebno je spoštovala duhovnike, bila odprta za Božjo besedo, pozorno poslušala vsako pridigo, pobožno in z vero pristopala k spovedi in obhajilu ter drugim zakramentom. Zadnja leta je preživela v samostanu na Lovretu v Splitu in pomagala sestram v vezilnici liturgičnih oblačil. Umrla je 3. Oktobra 1999, dan pred praznikom sv. Frančiška Asiškega v 85. letu starosti in 64. letu redovnega življenja.
Vir: Življenjepis, ki so ga poslale sestre iz provincialnega tajništva v Splitu (skrajšan).
Marija Cestnik, s. Marija (1920-2017), Becejeva iz Črnega Vrha, sestra Družbe sv. Petra Klaverja
Slika 17
Rodila se je 23. novembra 1920 v Črnem Vrhu, Župnija Sv. Jurij ob Taboru očetu Antonu in Luciji roj. Lukman. Že pred drugo svetovno vojno je želela vstopiti v samostan, a so ji vojne in povojne razmere to preprečile. Ostala je doma v Črnem Vrhu, delala na Becejevi kmetiji, pomagala vzgajati nečake ter nesebično skrbela za ostarelega očeta Antona (umrl novembra 1971).
Becejeva Micika, kakor so jo poznali domačini, je k sestram Družbe sv. Petra Klaverja v Maria Sorg pri Salzburgu odšla spomladi leta 1972, kjer je že bila njena teta Pavla, s. Cita Lukman. Čeprav že starejša, se je dobro vživela v redovno skupnost. V Rimu je naredila noviciat, delovala potem nekaj časa v Zugu v Švici in v Walpersdorfu v Avstriji. Najdlje je bila v Augsburgu v Nemčiji, kjer se je ob nedeljah rada pridružila tamkajšnji slovenski skupnosti pri sveti maši.
S. Marija je bila zelo plemenita, požrtvovalna, skrbna, polna miline, tiha, vdana. Umrla je 17. julija 2017, v Augsburgu, Nemčija, kjer je tudi pokopana.
Vir: osebni spomin Terezije Rožanc in Vide Slakan
Rozalija Marko, s. Alojzija (1934-2014), šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
slika 24
Rodila se je 27. avgusta 1934, v Črnem Vrhu Župnija Sv. Jurij ob Taboru, očetu Francu in materi Neži, roj. Sedelšek. V družini je bilo deset otrok, od katerih so trije umrli majhni, eden pa je padel med drugo svetovno vojno. Mama jim je umrla, ko je bila s. Alojzija stara enajst let, najmlajša pa eno leto. Oče je bil zelo dober sadjar in čebelar. Gotovo je s. Alojzija po njem podedovala smisel za gospodarstvo. Preden je prišla k šolskim sestram, se je učila kuhati pri usmiljenkah v Mengšu.
S. Alojzija je po noviciatu kamor je vstopila 4. oktobra 1958 v Pančevu, in kjer je 5. oktobra 1963 izrekla tudi večne zaobljube, opravljala poklic kuharice in gospodinje v redovnih skupnostih šolskih sester in cerkvenih ter drugih ustanovah. V Beogradu je končala tudi srednjo gostinsko šolo. Delovala je v Zemunu, Piranu, Pančevu, Zrenjaninu, v Mariboru v bogoslovju, na škofiji in v dijaškem semenišču ter na Poljančevi ulici ter v Ljubljani v frančiškanskem samostanu na Tromostovju. Bila je tudi vrtnarica v Repnjah in vodila je gospodarsko dejavnost v Surčinu. Večkrat je bila predstojnica skupnosti, tako na Poljančevi ulici v Mariboru, v skupnosti pri frančiškanih v Ljubljani in nazadnje na Brezjah. Tu je vsak večer obiskala bolne sestre in jih pokrižala z blagoslovljeno vodo. Leta 2003 je doživela možgansko krvavitev in do konca življenja potrebovala bolniško nego. V enajst let trajajoči bolezni je svoje trpljenje pridruževala Kristusovemu in bila tako še tesneje povezana z Njim. Bila je zelo delavna, zavzeta, skrbna in požrtvovalna. Tudi v času bolezni je bila vedra, preprosta, predana. Bila nam je priča, kako naj živimo svoj apostolat v starosti in bolezni. Umrla je 17. maja 2014 na Brezjah, kjer je tudi pokopana.
Vir: V večni luči, Življenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, izšlo 2022.
Terezija Rožanc, s. Mira (1951-), šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja
Rodila se je očetu Mihaelu in materi Rozaliji, roj. Cestnik. Otroška leta je preživela pri Bokalovih v Črnem Vrhu. V jeseni leta 1957 se je družina preselila v Drešinjo vas. Osnovno šolo je obiskovala v Petrovčah in Žalcu, gimnazijo v Celju.
Po maturi leta 1970 je vstopila k šolskim sestram, po noviciatu končala pedagoško akademijo v Ljubljani in nato delala na upravi verskega lista Družine ter 27 let kot tajnica ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. V redovni skupnosti je opravljala nalogo provincialne tajnice, zadnja leta pa je arhivistka v provincialnem arhivu šolskih sester mariborske province v Ljubljani.
Več na https://solske-sestre.si/s-mira-rozanc/