{"id":380,"date":"2026-04-21T08:44:11","date_gmt":"2026-04-21T08:44:11","guid":{"rendered":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/?page_id=380"},"modified":"2026-04-21T08:44:11","modified_gmt":"2026-04-21T08:44:11","slug":"redovnice-iz-zupnije-sv-jurij-ob-taboru","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/?page_id=380","title":{"rendered":"Redovnice iz \u017dupnije Sv. Jurij ob Taboru"},"content":{"rendered":"

\u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru je bila predvsem v prvi polovici 20. stoletja zelo bogata, rodovitna z redovnimi poklici. Na to smo ponosni, \u0161e posebej njihovi sordniki. Nekaj zanimivosti:<\/strong><\/p>\n

Iz dru\u017eine Zupan\u010di\u010d, Ti\u010darjevi iz Lok, so kar tri rodne sestre svoje \u017eivljenje posvetile Bogu. Vse tri so bile misijonarke (Japonska, Egipt in Kosovo). Sedaj v \u017eupniji molimo za stanovitnost v odlo\u010ditvi za njihovega prane\u010daka, ki je bogoslovec pri Dru\u017ebi Jezusovi – Jezuitih, trenutno v Rimu.<\/strong><\/p>\n

Iz dru\u017eine Kri\u017enik, Letejevi iz Miklav\u017ea, sta dve sestri svoje \u017eivljenje posvetili Bogu. Slediti jima je \u017eelela \u0161e rodna sestra Antonija, vendar ni bila sprejeta med redovnice. Svoje \u017eivljenje je kljub temu posvetila Bogu kot laikinja in za na\u0161o \u017eupnijo naredila veliko dobrega.<\/strong><\/p>\n

Po dve rodni sestri sta se za redovno \u017eivljenje odlo\u010dili \u0161e iz dru\u017ein Verdelj, Kre\u010da in Habjan.<\/strong><\/p>\n

\u0160e posebna zanimivost pa sta rodni sestri Lukman, Becejevi iz \u010crnega Vrha, v generaciji za njima je Bogu svoje \u017eivljenje posvetila njuna ne\u010dakinja Marija Cestnik, naslednja v rodu duhovnih poklicev je njuna prane\u010dakinja Terezija Ro\u017eanc. In ko presko\u010dimo eno generacijo, sedaj vsi molimo za stanovitnost v odlo\u010ditvi za njenega prane\u010daka, ki je bogoslovec v ljubljanskem semeni\u0161\u010du, a ni iz na\u0161e \u017eupnije.<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Ne\u017ea Lesjak, s. Pavlina (1884-1944), Kov\u010detova iz Miklav\u017ea, \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n

Rodila se je 20. junija 1884 v \u017eupniji Sv. Jurij ob Taboru. V noviciat\u00a0\u00a0je pri\u0161la 15. Avgusta 1911 v Mariboru, kjer je 15. avgusta 1915 izrekla tudi ve\u010dne zaobljube.<\/span>

Po kon\u010danem noviciatu je s. Pavlina najprej delala na vrtu Marijani\u0161\u010da v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je naredila bolni\u010darski te\u010daj in se posvetila bolni\u0161ki stre\u017ebi. Kar 25 let je kot zelo sposobna bolni\u010darka delala v ljubljanskem Marijani\u0161\u010du. Kraj\u0161i \u010das je skrbela za bolnike tudi v Topol\u0161ici, delovala na Lov\u010denu in v Badiji na Kor\u010duli, kjer je bila tudi predstojnica skupnosti.\u00a0<\/span>

Do bolnikov je bila zelo materinska, zanje se je \u017ertvovala v polni meri. Zase je bila skromna, v bolezni (rak na prsih) juna\u0161ko potrpe\u017eljiva, tiha in vdana. Umrla je 4. aprila 1944 v Ljubljani.<\/span>
\u00a0<\/span>
Vir: V ve\u010dni lu\u010di, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022.<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Julijana \u010culk, s. Roza (1886-1973), usmiljenka Vincencija Pavelskega, h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni<\/strong><\/p>\n


\u00a0<\/strong>Julija \u010culk se je rodila 10. avgusta 1886 v Ojstr\u0161ki vasi 21, \u017eupnija Sv. Jurij pod Taborom (Sv. Jurij ob\u00a0<\/span>Taboru).<\/span>

V Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega ali usmiljenk je vstopila 31. januarja<\/span>\u00a0<\/span>1908 v provincialni hi\u0161i Gra\u0161ke province (Gradec) v Avstriji. Zaobljube je naredila 15. marca\u00a0<\/span>1913. Delovala je v Gradcu, Kr\u0161kem, Gloggnitzu, nato je v ve\u010d postojankah opravljala razna dela v<\/span>\u00a0<\/span>Sloveniji, v Banatu (Kikinda), na Hrva\u0161kem (Osijek), nato pa zopet v Sloveniji, kjer je tudi umrla\u00a0<\/span>3. junija 1973 na Mirenskem Gradu.<\/span>
\u00a0<\/span>
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Veronika Habjan, s. Agneta (1889-1966), usmiljenka Vincencija Pavelskega, h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong>Veronika Habjan se je rodila 8. januarja 1889 v \u010crnem Vrhu 26, \u017eupnija Sv. Jurij ob Taboru.<\/p>\n


V\u00a0\u00a0Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni je vstopila 23. januarja 1907, zaobljube pa je naredila 25. januarja 1912. Delovala je v Rosenbergu, Gradcu, Dultu. V ve\u010d postojankah v Sloveniji, Banatu (Kikinda) in\u00a0<\/span>Srbiji (Beograd) je stregla bolnikom, bila instrumentarka. V ve\u010d skupnostih je bila tudi hi\u0161na<\/span>\u00a0<\/span>predstojnica. Umrla je 23. marca 1966 na Mirenskem Gradu.<\/span>
\u00a0<\/span>
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Ur\u0161ula Verdelj, s. Evelina (1891-1922), \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Rodila se je 18. oktobra 1891 v \u017eupniji Sv. Jurij ob Taboru. V noviciat je vstopila 15. avgusta 1913, in sicer v Mariboru. V Mariboru je 24. avgusta 1920 izpovedala tudi ve\u010dne zaobljube. Umrla je 3. junija 1922 v Kamnici pri Mariboru, kjer je bil dom za bolne sestre. Predvsem so bile tam sestre, ki so zbolele za tuberkulozo.\u00a0 .<\/span>
\u00a0<\/span>
Vir: V ve\u010dni lu\u010di, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022.<\/em><\/p>\n

\n

Pavla Lukman, s. Cita (1892-1975), Becejeva iz \u010crnega Vrha, sestra Dru\u017ebe sv. Petra Klaverja<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Slika 16<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong>Pavla Lukman se je rodila 28. decembra 1896 v \u010crnem Vrhu, v \u017eupniji Sv. Jurij ob Taboru.<\/p>\n


Potem ko je nova oblast po vojni sestre pregnala iz Metelkove ulice v Ljubljani, samostan pa nacionalizirala, je\u00a0od leta 1952 do 1962 \u017eivela v samostanu \u0161olskih sester v Repnjah.\u00a0S. Cita je v Repnjah \u0161ivala in bila zakristanka v samostanski cerkvi. Umrla je 18. novembra 1975 v samostanu Maria Sorg pri Salzburgu, Avstrija, kjer je tudi pokopana.<\/span>
\u00a0<\/span>
Dru\u017eba sv. Petra Klaverja je mednarodna misijonska kongregacija, ki je nastala konec 19. stoletja v Avstriji. Sestre delujejo v misijonih, druge pa jih z raznimi deli podpirajo v zaledju (molitev, misijonska animacija, zbiranje pomo\u010di, tisk itd.). Pred drugo svetovno vojno so delovale tu di v Sloveniji. Pridru\u017eilo se jim je ve\u010d slovenskih deklet, med njimi tudi Pavla Lukman. Morda se \u0161e na kak\u0161nem podstre\u0161ju najde njihov list za otroke Zamor\u010dek in Odmev iz Afrike.<\/span>

\u00a0<\/span>Vi: osebni spomin Vide Slakan<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Antonija Gra\u0161inar, s. Dominika (1892-1969), usmiljena bolni\u0161ka sestra<\/strong><\/p>\n

(ve\u010d podatkov \u0161e i\u0161\u010demo)<\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Marija Lukman, s. Ksaverija (1894-1975), Becejeva iz \u010crnega Vrha, \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n

Slika 22, 15<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/span>
Marija Lukman se je rodila 21. septembra 1894 o\u010detu Antonu in materi Mariji, roj. Kos.\u00a0\u00a0Zelo mlada se je odzvala Bo\u017ejemu klicu in 15. avgusta 1913 vstopila v samostan \u0161olskih sester v Mariboru. Ve\u010dne zaobljube je izpovedala 15. avgusta 1920 prav tako v Mariboru. Usposobila se je za u\u010diteljico ro\u010dnih del na osnovnih \u0161olah. Prva leta svojega redovni\u0161kega \u017eivljenja, od leta 1914 do 1919, je bila u\u010diteljica ro\u010dnih del na samostanski osnovni \u0161oli v Mariboru; obenem je pomagala v vezilnici cerkvenih paramentov. Nato so jo poslali za u\u010diteljico ro\u010dnih del na Koro\u0161ko v \u0160t. Peter pri \u0160t. Jakobu v Ro\u017eu, kjer je ostala tri leta. Naslednja slu\u017eba je bila pri bolnih otrocih v Topol\u0161ici; med njimi je delovala enajst let. Leta 1933 je postala predstojnica skupnosti sester v Delavskem domu v Kranju. Dol\u017enost hi\u0161ne predstojnice je nato opravljala v razli\u010dnih skupnostih skoraj do smrti. Iz Kranja je \u0161la za predstojnico v Zavod bl. Krizina v Zagrebu. Od leta 1939 do 1944 je bila predstojnica v Ni\u0161u, kjer je veliko pomagala potrebnim, predvsem slovenskim beguncem.<\/span>

Podpirala je tudi misijone. Predstojnica je bila tudi v Pan\u010devu in od leta 1946 do 1949 znova v Delavskem domu v Kranju, nazadnje od leta 1965 do 1972 pa v Petrov\u010dah. Po letu 1949 je ob\u010dasno hodila v \u0160entjan\u017e na Pe\u010di, kjer je gospodinjila v \u017eupni\u0161\u010du.<\/span>

S. Ksaverija je iz poslu\u0161anja in izpolnjevanja Bo\u017eje besede zajemala mnoge kreposti, ki so \u017earele iz njenega \u017eivljenja in delovanja. Bog jo je obdaril z veselim zna\u010dajem, polnim humorja. Vsi so poznali njeno ljube\u010do skrb, ki jo je izkazovala vsem, za katere je morala skrbeti, bodisi da so bili to otroci sirote, bolniki in redovne dru\u017eine, ki jim je bila predstojnica.\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0<\/span>

O njej velja rek: Kakr\u0161no \u017eivljenje, tak\u0161na smrt. Ko so jo sestre obiskovale v njeni zadnji bolezni, so opazile pri njej samo vdanost, brez vsake to\u017ebe. Ko \u017ee ni mogla ve\u010d govoriti, se je samo otro\u0161ko vdano smehljala. Vsaka sestra je rada posedela pri njej. Zares je bila zgled dobre, nesebi\u010dne, globoko verne, modre in ljube\u010de redovnice, vdane Bogu, redovni ustanovi in Cerkvi.\u00a0<\/strong>Umrla je 21. februarja 1975\u00a0\u00a0Petrov\u010dah.<\/span>
\u00a0\u00a0<\/span>
Vir: V ve\u010dni lu\u010di, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022
\n<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/em><\/p>\n

Marija Zupan\u010di\u010d s. Pija (1897-1959), Ti\u010darjeva iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, misijonarka v Egiptu<\/strong>\u00a0(ve\u010d podatkov \u0161e i\u0161\u010demo)<\/p>\n

\n

Fran\u010di\u0161ka Verdelj, s. Anizija<\/strong>\u00a0(1898-1924), \u0160panova iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Fran\u010di\u0161ka Verdelj se je rodila 27. februarja 1898 v Lokah 8, \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru. V Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni je vstopila 13. marca 1920. Delovala je v raznih postojankah v Sloveniji pri bolnikih in opravljala tudi druga dela. Umrla je 22. aprila 1924 v Ljubljani (Marijin dom), preden je izrekla ve\u010dne zaobljube.<\/span>
\u00a0<\/span>
Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob
\n<\/em>
\u00a0<\/span><\/p>\n

Jo\u017eefa Zupan\u010di\u010d, s. Arkadija (1900-1999), Ti\u010darjeva iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni<\/strong><\/p>\n

\n

Jo\u017eefa Zupan\u010di\u010d se je rodila 8. marca 1900 v Lokah 29, v \u017dupniji Sv. Jurij ob Taboru.<\/span>

V Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni je vstopila 13. marca 1920, zaobljube pa je izrekla 15. marca leta 1925. Delovala je pri bolnikih v Ljubljani, Beogradu, Kragujevcu, Novem Kne\u017eevcu, Bitoli, Letnici,\u00a0<\/span>Glo\u0111anih, Osijeku. Na Kosovu je bila od leta 1956\u00a0\u00a0in vse do leta 1991. Imela je poseben dar za pomo\u010d ubogim in bolnim, tudi muslimanom. Tako je re\u0161evala \u017eivljenja, s svojim naravnim darom pa tudi premnogim odkrila vodo, da so si lahko izkopali vodnjake. \u0160e po njeni smrti imajo zelo \u017eiv spomin nanjo, bila jim je res mati.\u00a0Umrla\u00a0\u00a0je 9. marca 1999 na Mirenskem Gradu.<\/span>

\u00a0<\/span>Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob
\n<\/em><\/p>\n

\n

Pavla Habjan, s. Ildefonza (1902 – ?)\u00a0\u00a0usmiljenka Vincencija Pavelskega, h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni<\/strong><\/p>\n


\u00a0<\/strong>Pavla Habjan se je rodila 11. decembra 1902 v \u010crnem Vrhu 26, \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru.<\/span>

V Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni je vstopila\u00a0\u00a029. aprila 1922. Ve\u010dne zaobljube je izpovedala 1. maja 1927.<\/span>
Delovala je v Sloveniji, Beogradu, Kikindi (Banatu), na Kosovu (stre\u017eba bolnikom, rentgen,<\/span>\u00a0<\/span>laboratorij). Od leta 1948, ko so sestre odslovili iz zdravstvenih ustanov v Sloveniji, je bila\u00a0<\/span>do leta 1954 doma, nato se je vrnila v skupnost v Mariboru. 29. aprila 1976 je izstopila iz Dru\u017ebe.<\/span>

\u00a0Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob<\/em><\/p>\n

\n

Julijana Kre\u010da, s. Gabrijela<\/strong>\u00a0(1906-1944), Livkova iz Pondorja, usmiljenka Vincencija Pavelskega, h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni<\/strong><\/p>\n


Julijana Kre\u010da se je rodila 16. maja 1906 v Pondorju 19, \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru<\/span>
\u00a0<\/span>
V Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni je vstopila 30. oktobra 1937. Zaobljub ni imela.\u00a0<\/span>Delala je razna dela na ve\u010d postojankah v Sloveniji. Umrla je 6. julija 1944,\u00a0\u00a0Ljubljana-Marijin dom.<\/span>

\u00a0<\/span>Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob<\/p>\n

<\/em><\/p>\n

Alojzija Zupan\u010di\u010d, s. Jo\u017eefina<\/strong>\u00a0(1907-1979), Ti\u010darjeva iz Lok, usmiljenka Vincencija Pavelskega, misijonarka na Japonskem<\/strong><\/p>\n


\u00a0Alojzija Zupan\u010di\u010d se je rodila 9. junija 1903 v Lokah 29, \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru. V Dru\u017ebo h\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni je vstopila 6. septembra 1927.\u00a0\u00a0Ve\u010dne zaobljube je izrekla 8. septembra 1932.<\/span>

Nekaj let je delovala v Parizu, nato v Beogradu. 18. aprila 1933 je od\u0161la preko Pariza na misijon na\u00a0<\/span>Japonsko. Tam je delovala kar 46 let (1933-1979). Umrla je 19. julija 1979 v Maiki na Japonskem. Tam je\u00a0\u00a0tudi pokopana.<\/span>

Vir: Podatki iz Registra sester, arhiv provincialne hi\u0161e, \u0160entjakob<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Lucija Kre\u010da, s. Berarda (1910-1980)\u00a0<\/strong>Livkova iz Pondorja,\u00a0<\/strong>\u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n


Rodila se je 9. decembra 1910\u00a0<\/strong>kot \u0161esti otrok pobo\u017enim star\u0161em Janezu in Amaliji, roj. Martinko v Pondorju, \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru. Mlada Lucija je ob izbiri poklica jasno zasli\u0161ala Gospodov glas, naj v Bogu posve\u010denem devi\u0161tvu redovni\u0161kega \u017eivljenja razvija svoje sposobnosti v Bo\u017ejo slavo, blagor bli\u017enjega in lastno posve\u010denje. Sledila je temu klicu in leta 1934 prosila za sprejem pri \u0161olskih sestrah v Mariboru. Ve\u010dne zaobljube je izrekla 24. avgusta 1941 v Ljubljani.<\/span>

S. Berarda je prva tri leta po noviciatu delovala v Dekli\u0161kem domu v Tr\u017ei\u010du, od leta 1940 do 1946 je bila perica v Marijani\u0161\u010du v Ljubljani, nato nekaj mesecev kuharica v Slom\u0161ekovem domu na Dobrni, od leta 1947 do 1950 bolni\u010darka v Domu onemoglih v Zrenjaninu, nato \u0161tiri leta vrtnarica v provincialni hi\u0161i v Vojvode Milenka v Beogradu. Leta 1954 je za\u010dela delati kot kuharica v dr\u017eavni bolni\u0161nici v Pan\u010devu. Ker je zbolela na plju\u010dih, se je morala pred\u010dasno upokojiti.<\/span>

Bila je velika in mo\u010dna \u017eena po telesu in po duhu. Z izjemno preudarnostjo in modrostjo je znala dobro svetovati, pa tudi povedati resnico, zato je bila zelo priljubljena. Njeno opravilo je bilo delo Marte z rokami, a hkrati je bila kot Marija s srcem pri Bogu. Bila je posebej povezana z du\u0161ami v vicah, vsak dan je molila molitveno bogoslu\u017eje za rajne. \u017de od mladih nog je bolehala na plju\u010dih, in to se je z leti stopnjevalo. Tri leta se je zdravila v sanatoriju v Beli Crkvi, a ni ozdravela. \u010ceprav bolehna, je vedno opravljala drobna dela, ki jih je zmogla, kot so \u0161ivanje, krpanje in vezenje. Bila je velika ljubiteljica narave in vsega Bo\u017ejega stvarstva. Vedela je za svojo diagnozo in je napovedala svojo bli\u017enjo smrt, ki pa se je ni bala. Ob smrti 25. maja 1980 v Pan\u010devem so ji peli \u017ealostinko njeni trije pti\u010dki, ki so jo kratko\u010dasili v te\u017ekih urah.<\/span>

Vir: V ve\u010dni lu\u010di, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022.<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

\u0160tefanija Kri\u017enik, s. Ivona (1913-2004), Letejeva iz Miklav\u017ea, \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Slika 23<\/strong><\/p>\n

\u0160tefka se je rodila 22. decembra 1913 na srednje veliki kmetiji v Miklav\u017eu\u00a0\u00a0o\u010detu Toma\u017eu in materi Amaliji, roj. Robavs. Kar dve h\u010derki vernih star\u0161ev sta posvetili svoje \u017eivljenje slu\u017ebi Bogu in bli\u017enjemu v redovni skupnosti \u0161olskih sester: starej\u0161a \u0160tefka, s. Ivona in mlaj\u0161a Terezija, s. Cecilija. Osnovno \u0161olo je obiskovala v bli\u017eini doma\u010dega kraja, me\u0161\u010dansko pa pri \u0161olskih sestrah v Celju. Petnajstletna se je leta 1928 prijavila za kandidatinjo. Vpisala se je na u\u010ditelji\u0161\u010de, a ga zaradi bolezni ni mogla kon\u010dati. Pridobila je strokovno izobrazbo za vzgojiteljico v vrtcu in za zasebno pou\u010devanje franco\u0161\u010dine. V noviciat je vstopila 16. julija 1933 v Mariboru in 17. julija 1937 prav tam izpovedala ve\u010dne zaobljube. Po kon\u010danem noviciatu je na me\u0161\u010danski \u0161oli v Celju eno leto vodila te\u010daje francoskega jezika in poleti 1935 v Parizu naredila \u0161e strokovni izpit iz tega jezika.<\/span>

Ko so bile \u0161olske sestre povabljene, da ustanovijo podru\u017enice v Srbiji v pravoslavnem okolju, je s. Ivona leta 1935 s prvo skupino sester pri\u0161la na jug Srbije, v rodno mesto cesarja Konstantina, v starodavni Ni\u0161. Tu so sestre odprle vrtec in s. Ivona je s svojim zavzetim in uspe\u0161nim vzgojnim delom pridobila naklonjenost mal\u010dkov in njihovih star\u0161ev. Tako so sestre desetletja uspe\u0161no opravljale svoje ekumensko poslanstvo povezovanja in prijateljskega so\u017eitja med ve\u010dinsko pravoslavnim in manj\u0161insko katoli\u0161kim prebivalstvom.<\/span>

V Ni\u0161u je s. Ivona s kratkimi presledki \u017eivela od leta 1935 do 1992. Uspe\u0161no je delovala na raznih podro\u010djih: kot vzgojiteljica v vrtcu, katehistinja, in\u0161truktorica francoskega jezika; pred drugo svetovno vojno je organizirala telovske procesije, vodila pevske zbore in kadar ni bilo duhovnika, vodila pogrebni obred. S svojo vedrino, preprostostjo in dobrohotnostjo je mnogim odpirala pot in jih utrjevala v \u017eivljenju po temeljnih evangeljskih in \u010dlove\u0161kih vrednotah. Uporabila je vse svoje sposobnosti, da je z<\/span>

dejanji, besedo in predvsem z iskreno dobrohotnostjo oznanjala Bo\u017ejo dobroto in naklonjenost do vsakega \u010dloveka. Ve\u010dkrat je skupaj s sosestrami v stanovanju prena\u0161ala mraz in pomanjkanje hrane ter do\u017eivela tudi marsikaj neprijetnega, vendar je to ni omajalo v darovanju za bli\u017enjega. Tudi po letu 1948, ko je bilo vzgojno in izobra\u017eevalno delo sestram prepovedano, je s. Ivona na domu brezpla\u010dno ali za minimalno pla\u010dilo pou\u010devala tuje jezike, ta zaslu\u017eek pa razdala ubogim.<\/span>

Zaradi vojnih razmer je leta 1992 skupaj z drugimi sestrami morala zapustiti svoj dragi Ni\u0161. Pri\u0161la je v Celje in tam po svojih mo\u010deh spet u\u010dila verouk, dajala in\u0161trukcije francoskega jezika ter pomagala v gospodinjstvu v opatiji. Leta 1999, ko je bila celjska podru\u017enica ukinjena, je pri\u0161la v Repnje in v molitvi ter vedrem prena\u0161anju starostnih te\u017eav dopolnila svojo \u017eivljenjsko daritev.\u00a0<\/strong>Umrla je 30. oktobra 2004 v Repnjah.<\/span>

Vir: V ve\u010dni lu\u010di, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022.<\/em>

\u00a0<\/strong><\/span><\/p>\n

Terezija Kri\u017enik, s. Cecilija (1919-1993), Letejeva iz Miklav\u017ea, \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

slika 25<\/strong><\/p>\n

Terezija se je rodila 4. februarja 1919 kot enajsti, najmlaj\u0161i otrok kme\u010dkim star\u0161em o\u010detu Toma\u017eu in materi Amaliji, roj. Robavs. K \u0161olskim sestram je \u0161la za svojo sestro \u0160tefko, s. Ivono in bila v noviciat sprejeta 21. julija 1938 v Mariboru. Po prihodu v samostan leta 1936 je bila dve leti kandidatinja in v tem \u010dasu bila prefekta v banovinski siroti\u0161nici v Kranju. Na siroti\u0161nico je imela ganljive spomine. Otroci so jo radi ubogali in jo poslu\u0161ali; \u010de ni mogla drugega, jim je zaigrala na orglice. Z otroki je bila eno srce in ena du\u0161a. Me\u0161\u010dansko \u0161olo je pred vstopom v samostan kon\u010dala v Celju, u\u010ditelji\u0161\u010de do tretjega letnika pa v Mariboru, ko je \u017ee bila sestra. Ve\u010dne zaobljube je izpovedala 14. Avgusta 1943 v Ljubljani. Potem jo je doletela nem\u0161ka okupacija in zato\u010di\u0161\u010de je na\u0161la pri sestrah na Lon\u010darski stezi v Ljubljani. \u010cetrti in peti letnik u\u010ditelji\u0161\u010da ter maturo je naredila pri ur\u0161ulinkah v Ljubljani. Po koncu vojne je od\u0161la v Repnje in z drugimi sestrami, ob vsestranskem pomanjkanju, pomagala obnoviti tamkaj\u0161njo redovno skupnost, samostan in posestvo. Vpisala se je na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1953 diplomirala. Slu\u017ebo je dobila v Glasbeni \u0161oli Dom\u017eale – Menge\u0161, kjer je delala do upokojitve. V Ljubljani je imela skromno stanovanje, pripadala pa je skupnosti v Repnjah, kjer je 40 let vodila petje mo\u0161kega zbora pri nedeljski ma\u0161i.<\/span>

V glasbeni \u0161oli je imela zelo lepe uspehe. Ni bila samo profesorica, ampak je znala prisluhniti ljudem v njihovih stiskah. Njeno \u017eivljenje in delo v \u0161oli je bilo vsa leta poseben apostolat.<\/span>

Od leta 1985 je \u017eivela v redovni skupnosti v \u0160tepanji vasi v Ljubljani. Prof. Antonu Trstenjaku je \u017ee prej v Repnjah, \u0161e bolj pa v Ljubljani, redno pomagala pripravljati za tisk njegove knjige (okrog 30). V zadnji kratki, a hudi bolezni je vdano trpela, ne da bi to\u017eila o bole\u010dinah. Umrla je v krogu svojih sosester v naro\u010dju svoje sestre Ivone 29. oktobra 1993.<\/span><\/p>\n

Vir: V ve\u010dni lu\u010di, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022.<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Elizabeta Virk, s. Ksaverija (1914-1999), \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Slika 21<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong>Rodila se je 23. novembra 1914 v Meerbeck M\u00f6rsu v\u00a0<\/strong>Nem\u010diji o\u010detu Alojzu in materi Elizabeti, roj. Gori\u010dan. Ko se je dru\u017eina preselila v Slovenijo, so \u017eiveli pri Gori\u010danovih v Kapli. Betka, kakor so jo klicali doma\u010di, je pri \u0161olskih sestrah v Ljubljani kon\u010dala gospodinjsko \u0161olo in potem pri njih prosila za sprejem v samostan. Kot kandidatinja je bila v Zemunu v Srbiji in leta 1936 je v Splitu vstopila v noviciat. Po prvih zaobljubah je kot gospodinja in kuharica delovala po raznih fran\u010di\u0161kanskih samostanih in redovnih skupnostih sester splitske province. Ve\u010dne zaobljube je izrekla 16. avgusta 1940 v Splitu.\u00a0<\/strong>Znana je bila po zelo dobrih sladicah, posebnost so bili njeni vsakoletni velikono\u010dni jagenj\u010dki. Po naravi je bila vesela, dru\u017eabna, skrbna, za vse se je zanimala, bila pripravljena vsakemu ustre\u010di. Zelo rada je imela morje. Posebno je spo\u0161tovala duhovnike, bila odprta za Bo\u017ejo besedo, pozorno poslu\u0161ala vsako pridigo, pobo\u017eno in z vero pristopala k spovedi in obhajilu ter drugim zakramentom. Zadnja leta je pre\u017eivela v samostanu na Lovretu v Splitu in pomagala sestram v vezilnici liturgi\u010dnih obla\u010dil. Umrla je 3. Oktobra 1999, dan pred\u00a0<\/strong>praznikom sv. Fran\u010di\u0161ka Asi\u0161kega v 85. letu starosti in 64. letu redovnega \u017eivljenja.<\/p>\n

\u00a0Vir: \u017divljenjepis, ki so ga poslale sestre iz provincialnega tajni\u0161tva v Splitu (skraj\u0161an).<\/em><\/p>\n

\n

Marija Cestnik, s. Marija (1920-2017), Becejeva iz \u010crnega Vrha, sestra Dru\u017ebe sv. Petra Klaverja<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Slika 17<\/strong><\/p>\n


\u00a0<\/strong>Rodila se je 23. novembra 1920 v \u010crnem Vrhu, \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru o\u010detu Antonu in Luciji roj. Lukman. \u017de pred drugo svetovno vojno je \u017eelela vstopiti v samostan, a so ji vojne in povojne razmere to\u00a0<\/span>prepre\u010dile. Ostala je doma v \u010crnem Vrhu, delala na Becejevi kmetiji, pomagala vzgajati ne\u010dake ter nesebi\u010dno skrbela za ostarelega o\u010deta Antona (umrl novembra 1971).\u00a0<\/span>

Becejeva Micika, kakor so jo poznali doma\u010dini, je k sestram Dru\u017ebe sv. Petra Klaverja v Maria Sorg pri Salzburgu od\u0161la spomladi leta 1972, kjer je \u017ee bila njena teta Pavla, s. Cita Lukman. \u010ceprav \u017ee starej\u0161a, se je dobro v\u017eivela v redovno skupnost. V Rimu je naredila noviciat, delovala potem nekaj \u010dasa v Zugu v \u0160vici in v Walpersdorfu v Avstriji. Najdlje je bila v Augsburgu v Nem\u010diji, kjer se je ob nedeljah rada pridru\u017eila tamkaj\u0161nji slovenski skupnosti pri sveti\u00a0\u00a0ma\u0161i.\u00a0<\/span>

S. Marija je bila zelo plemenita, po\u017ertvovalna, skrbna, polna miline, tiha, vdana. Umrla je 17. julija 2017, v Augsburgu, Nem\u010dija, kjer je tudi pokopana.<\/span>

\u00a0Vir: osebni spomin Terezije Ro\u017eanc in Vide Slakan<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Rozalija Marko, s. Alojzija (1934-2014), \u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja\u00a0\u00a0\u00a0<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

slika 24<\/strong><\/p>\n


\u00a0<\/strong>Rodila se je\u00a0\u00a0<\/strong>27. avgusta 1934, v \u010crnem Vrhu \u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru, o\u010detu Francu in materi Ne\u017ei, roj. Sedel\u0161ek. V dru\u017eini je bilo deset otrok, od katerih so trije umrli majhni, eden pa je padel med drugo svetovno vojno. Mama jim je umrla, ko je bila s. Alojzija stara enajst let, najmlaj\u0161a pa eno leto. O\u010de je bil zelo dober sadjar in \u010debelar. Gotovo je s. Alojzija po njem podedovala smisel za gospodarstvo. Preden je pri\u0161la k \u0161olskim sestram, se je u\u010dila kuhati pri usmiljenkah v Meng\u0161u.<\/span>

S. Alojzija je po noviciatu kamor je vstopila 4. oktobra 1958 v Pan\u010devu, in kjer je 5. oktobra 1963\u00a0\u00a0izrekla tudi ve\u010dne\u00a0\u00a0zaobljube, opravljala poklic kuharice in gospodinje v redovnih skupnostih \u0161olskih sester in cerkvenih ter drugih ustanovah. V Beogradu je kon\u010dala tudi srednjo gostinsko \u0161olo. Delovala je v Zemunu, Piranu, Pan\u010devu, Zrenjaninu, v Mariboru v bogoslovju, na \u0161kofiji in v dija\u0161kem semeni\u0161\u010du ter na Poljan\u010devi ulici ter v Ljubljani v fran\u010di\u0161kanskem samostanu na Tromostovju. Bila je tudi vrtnarica v Repnjah in vodila je gospodarsko dejavnost v Sur\u010dinu. Ve\u010dkrat je bila predstojnica skupnosti, tako na Poljan\u010devi ulici v Mariboru, v skupnosti pri fran\u010di\u0161kanih v Ljubljani in nazadnje na Brezjah. Tu je vsak ve\u010der obiskala bolne sestre in jih pokri\u017eala z blagoslovljeno vodo. Leta 2003 je do\u017eivela mo\u017egansko krvavitev in do konca \u017eivljenja potrebovala bolni\u0161ko nego. V enajst let trajajo\u010di bolezni je svoje trpljenje pridru\u017eevala Kristusovemu in bila tako \u0161e tesneje povezana z Njim. Bila je zelo delavna, zavzeta, skrbna in po\u017ertvovalna. Tudi v \u010dasu bolezni je bila vedra, preprosta, predana. Bila nam je pri\u010da, kako naj \u017eivimo svoj apostolat v starosti in bolezni. Umrla je 17. maja 2014 na\u00a0\u00a0Brezjah, kjer je tudi pokopana.<\/span>

\u00a0<\/span>Vir:\u00a0V ve\u010dni lu\u010di<\/em>, \u017divljenjepisi pokojnih sester mariborske province 1922-2022, iz\u0161lo 2022.<\/span><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Terezija Ro\u017eanc, s. Mira (1951-<\/strong>),\u00a0\u0161olska sestra sv. Fran\u010di\u0161ka Kristusa Kralja<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Rodila se je o\u010detu Mihaelu in materi Rozaliji, roj. Cestnik. Otro\u0161ka leta je pre\u017eivela pri Bokalovih v \u010crnem Vrhu. V jeseni leta 1957 se je dru\u017eina preselila v Dre\u0161injo vas. Osnovno \u0161olo je obiskovala v Petrov\u010dah in \u017dalcu, gimnazijo v Celju.<\/span>

Po maturi leta 1970 je vstopila k \u0161olskim sestram, po noviciatu kon\u010dala pedago\u0161ko akademijo v Ljubljani in nato delala na upravi verskega lista Dru\u017eine ter 27 let kot tajnica ljubljanskega nad\u0161kofa Alojzija \u0160u\u0161tarja. V redovni skupnosti je opravljala nalogo provincialne tajnice, zadnja leta pa je arhivistka v provincialnem arhivu \u0161olskih sester mariborske province v Ljubljani.<\/span>
\u00a0<\/span>
Ve\u010d na https:\/\/solske-sestre.si\/s-mira-rozanc\/<\/em><\/span><\/p>\n

\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u017dupnija Sv. Jurij ob Taboru je bila predvsem v prvi polovici 20. stoletja zelo bogata, rodovitna z redovnimi poklici. Na to smo ponosni, \u0161e posebej njihovi sordniki. Nekaj zanimivosti: Iz dru\u017eine Zupan\u010di\u010d, Ti\u010darjevi iz Lok, so kar tri rodne sestre svoje \u017eivljenje posvetile Bogu. Vse tri so bile misijonarke (Japonska, Egipt in Kosovo). Sedaj v … <\/p>\n

Preberi ve\u010d “Redovnice iz \u017dupnije Sv. Jurij ob Taboru”<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"footnotes":""},"class_list":["post-380","page","type-page","status-publish","hentry"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/380","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=380"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/380\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":544,"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/380\/revisions\/544"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/zupnija-sveti-jurij-tabor.rkc.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=380"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}